Senčila in terasa

Če imate košček terase, potem ste sigurno med tistimi, ko na njej radi posedite. Hitro pa vas lahko še kako moti sonce. Danes je sonce veliko bolj nevarno kot je bilo včasih. Ljudje se tudi tega danes veliko bolj zavedajo in prav je tako. Tako na terasi hitro potrebujemo še kako potrebna senčila, da nas zaščitijo pred soncem. 

Pri nas doma imamo teraso na senčni strani in prepričana sem bila, da pri nas senčil ne potrebujemo. Tako nismo imeli nikoli prej v mislih, da bi potrebovali kupiti kakšno tendo, rolo ali karkoli drugega. Potem pa sem začela piti kavice na terasi in kar hitro ugotovila, da me moti sonce. Zakaj točno ne vem, kajti sonce ni sijalo na teraso. Tako sem to omenila možu in prav tako je tudi on priznal, da bi mu še kako pasalo kašno senčilo. Oba sva videla, da čeprav je terasa v senci, senčila vseeno pridejo še kako prav. Ne vem zakaj, ampak očitno vseeno naredijo tisto potrebno senco, da je prostor manj svetel. 

Tako sva šla v trgovino, kjer prodajajo različna senčila. Nisva imela namena zapraviti veliko denarja, kajti terasa je bila za hišo in ni imela veliko sonca. Prav tako senčila ne bo videl nihče drug kot samo midva. Nama pa je bilo pomembno samo malo manj svetlobe. Tako sva kupila tendo. Za naju čisto dovolj. Že prvi dan jo je mož montiral in imela sva prav. Tenda je naredila ravno toliko sence, kot sva jo potrebovala. Sedaj sem lahko v miru brala knjigo. Prav nič mi ni bilo težko, svetloba je bila ravno prava. 

Napačno je mišljenje, ko človek misli, da na senčni strani terasa ne potrebuje senčila. Midva sva vseeno potrebovala tendo, sedaj je občutek sedenja na terasi čisto drugačen. Odločitev je bila prava in spet uživava ob skodelici kave. …

Bila sem že na poti na obalo in se spomnila, da so sončna očala ostala doma

To me pa vedno razjezi in se prav čisto točno vem, kje so. Vedno jih dam na isto mesto, ki je zelo vidno, da jih ne bi pozabila. Pozabim jih pa tako pogosto, kot da jih ne bi imela na polici pred vrati. Izgubila sem pet minut vožnje v eno smer in potem še pet minut vožnje v drugo smer. Če bi bila dlje, dvomim, da bi se vračala, ampak bi šla na obali v neko trgovino, da si kupim druga očala.

Prišla sem domov, na hitro vzela iz hladilnika še dve banani in se ponovno odpeljala na pot. Sončna očala sem seveda vzela s seboj do hladilnika in jih dala na glavo, ker če ne bi jih lahko zopet pozabila. Usedla sem se v avtomobil in se odpeljala končno zares na obalo. Še dobro, da sem šla od doma eno uro prej, kor sem imela najprej v načrtu in ne bom imela nobene živčne vojne v sebi zaradi tega.

Zelo sem bila pozitivno presenečena, da na na cesti ni bilo prevelike gneče. Vsakič, ko grem za konec tedna na morje, padem v največjo gnečo in tista vožnja nikdar ni prijetna. Še dobro, da danes ni tako, po celotedenskem kaosu, saj mi tole tako ustreza kakor že dolgo nič drugega. Pot do morja je delovala, da bo prijetna in umirjena, zato sem si prižgala pomirjujočo glasno, ki mi bo pomagala, da bom lahko prašna na morje čisto sveža in izklopljena od mestnega tempa. Res potrebujem oddih od tega v mislih, da se primerno izklopim. Tako bom mnogo bolj efektivna naslednji teden v službi, saj me ponovno čaka dolg teden, za katerega upam, da bo manj kaotičen, kakor je bil ta.…