Opozarjali so me, da me bo prijela depresija
Tako lepo sem si začrtala življenje doma, vsi pa so me opozarjali, da to ni v redu življenje zame in da me bo napadla depresija, kljub temu da sem šla svojim sanjam naproti. Delala sem 20 let skoraj vsak dan, bila skozi na razpolago, ker sem perfekcionist in sama nisem bila srečna, če delo ni bilo narejeno. Prišlo pa je obdobje v mojem življenju, ko sem želela to končati, kajti bala sem se, da bo depresija potrkala na vrata, ker sem preveč delala. Danes razumem, depresija potrka na vrata, kjer se ne dela.
Ljudje smo kot stroji, neprestano moramo delovati, če ne se pokvarimo, tako čustveno, kot fizično. Če si nekdo še tako želi ostati doma in če je to njegova edina želja, potem s časoma vidi, da ni naredil prav, kajti telo noče počivati, telo želi delati.
Sama sem naredila to odločitev in ostala doma, čeprav so mi vsi rekli, da to ni v redu zame in da ne bi bila edina, ki je naredila ta korak, kasneje pa je depresija naredila svoje.
Nisem jih poslušala in dala odpoved, preselila sem se na podeželje iz velikega urbanega mesta in zaživela svoje sanje. Dnevi so bili božanski, lepi, bila sem srečna, nato pa me je telo počasi začelo preizkušati. In tako sem se začela spraševati, če sem zdaj sploh za koga pomembna, bolj kot sem si govorila, da sem pomembna zase in da drugi niso pomembni, bolj se mi je zdelo, da se prebuja v meni mini depresija in nisem mogla zbežati.
Minevali so dnevi in meseci, moj nasmeh pa je bil vedno manjši, na koncu se nisem več smejala, jutra, ki sem jih oboževala sem začela spati, ni mi bilo pomembno nič več in takrat sem vedela, da je to tista depresija o kateri so mi govorili. Tudi jaz sem klonila pod njo.…