razpisi za delo, zaključek študija, razpisi, iskanje zaposlitve
Sem človek, ki ne govori veliko o svoji službi. Nimam rada tega, že tako ure in ure preživimo v službi in da bi še potem v zasebnem času govorila o tem, se mi res ne ljubi. No, moja prijateljica pa je čisto drugačna. Odkar je menjala službo in ima preko javno naročanje, mi vedno govori samo o tem. Kako bi ji rada povedala, da me te stvari ne zanimajo, kako ima ona preko javno naročanje in da bi veliko raje slišala, kako se ima ona, kako se počuti. Tako pa samo govori o vseh drugih samo o sebi ne.
Zadnjič sem si prav želela iti z njo malo nakupovat oblačila, imeti en sproščen dan, tako sem jo prosila, če bi si lahko vzela dopust, ker jaz popoldan ne morem nikamor zaradi otrok. Rekla je, da si bo uredila dopust in da bova šel. Vse ostalo sem organizirala jaz, peljala sem jaz, določila nakupovalni center, plačala kosilo, ona se je samo morala usesti v avto in biti dobra družba. Pa smo spet bili tam, kjer je debata padla na službo in javno naročanje, na začetku sem bila še tiho, potem pa nisem več zdržala in sem ji po resnici povedala, da nočem več poslušati o njeni službi in kako poteka javno naročanje, ker mi ni zanimivo. Nisem mogla verjeti, kako sem jo užalila, ona se ni več pogovarjala z menoj, zato ker sem ji to rekla.
Že dobro sem si mislila, pa bodi jezna. Tako sva zaključili najin dan bolj tako, jaz se nisem vznemirila, žal mi je samo bilo lepega dneva, raje bi šla sama. Ko me je čez nekaj dni poklicala in se opravičila, ni več govorila o svoji službi, pa je le pomagalo, da ni bilo več pomembno samo javno naročanje in njena služba. Končno sva se pogovarjali o nama in se pri tem tudi pogosto do solz smejale. …