Bila sem že na poti na obalo in se spomnila, da so sončna očala ostala doma
To me pa vedno razjezi in se prav čisto točno vem, kje so. Vedno jih dam na isto mesto, ki je zelo vidno, da jih ne bi pozabila. Pozabim jih pa tako pogosto, kot da jih ne bi imela na polici pred vrati. Izgubila sem pet minut vožnje v eno smer in potem še pet minut vožnje v drugo smer. Če bi bila dlje, dvomim, da bi se vračala, ampak bi šla na obali v neko trgovino, da si kupim druga očala.
Prišla sem domov, na hitro vzela iz hladilnika še dve banani in se ponovno odpeljala na pot. Sončna očala sem seveda vzela s seboj do hladilnika in jih dala na glavo, ker če ne bi jih lahko zopet pozabila. Usedla sem se v avtomobil in se odpeljala končno zares na obalo. Še dobro, da sem šla od doma eno uro prej, kor sem imela najprej v načrtu in ne bom imela nobene živčne vojne v sebi zaradi tega.
Zelo sem bila pozitivno presenečena, da na na cesti ni bilo prevelike gneče. Vsakič, ko grem za konec tedna na morje, padem v največjo gnečo in tista vožnja nikdar ni prijetna. Še dobro, da danes ni tako, po celotedenskem kaosu, saj mi tole tako ustreza kakor že dolgo nič drugega. Pot do morja je delovala, da bo prijetna in umirjena, zato sem si prižgala pomirjujočo glasno, ki mi bo pomagala, da bom lahko prašna na morje čisto sveža in izklopljena od mestnega tempa. Res potrebujem oddih od tega v mislih, da se primerno izklopim. Tako bom mnogo bolj efektivna naslednji teden v službi, saj me ponovno čaka dolg teden, za katerega upam, da bo manj kaotičen, kakor je bil ta.…