Category: Poklic

Vedno sem želela postati zdravnica

Če sem kdaj vprašala svoje starše, s čim sem se rada igrala, ko sem bila majhna, sta mi povedala, da sem vedno nekaj povijala. Pogosto sem se igrala, da sem bila zdravnica, ki je zdravila ljudi, živali. Tako sem zavijala roke, noge od punčk ali živali. No, ni čudno, da sem danes resnično postala družinska zdravnica.

Ko sem bila v osnovni šoli, sem točno vedela, kam želim naprej, vse sem sama spraševala. Tako sem vprašala učiteljico, na katero šolo moram, da bom postala zdravnica. Vsi so vedeli, da hrepenim po tem. Je pa res, da te kot otroka ne jemljejo tako resno, ker vsi mislijo, da so to le trenutne sanje, a pri meni niso bile. Tako sem šolanje nadaljevala v tej smeri, dokler nisem prestopila praga zdravstvene ustanove. Ja, danes sem zdravnica in prav rada imam svoj poklic. Moram edino reči, da so danes malo čudno časi, ker je čas korone in se ne znam opredeliti, kako je danes moje delo drugačno, kot pa je bilo včasih.

Moje otroške želje so ostale, prav vesela sem sama zase, da sem že kot majhna vedela, kaj želim postati. Kajti nekateri moji sošolci iz osnovne šole še danes ne vedo, kaj si želijo. Meni je to bilo čudno, ker sem bila tako osredotočena na svoj poklic. Moja prijateljica iz osnovne šole je hodila v šole naprej, samo zato, da se je šolala. Na koncu je bila res šolana, a v njej ni bilo nekega žara. To me žalosti, da ljudje nimajo želja, motivacije, da jih nekaj ne žene naprej. Sama sem drugačna, v vsakem dnevu najdem motivacijo. To me dela srečno!