V koči planinskega doma smo se zbrali, vseh osem prijateljev je bilo na kupu. Bili smo tiho, vsak je bil med odličnim planinskim zajtrkom zatopljen v svoje misli. Oskrbnik koče nam je pripravil ocvrta jajčka s šunko, domači kruh iz krušne peči pe je večer prej spekla njegova žena.
Nihče ni rekel ničesar, saj smo si že s pogledali dali vedeti, da se nebi pritoževali, če bi lahko spali urco ali dve več. Dobila sem odlično idejo vendar jim je zaenkrat še nisem povedala. Odločila sem se, da jim jo bom povedala komaj, ko bodo vsi zaključili z zajtrokm. Iz kuhinje je ravno takrat zadišalo po pravi turški kavi. Kadilci smo odšli pred kočo, da bi ob odlični kavi še enega pokadili, ostali pa so počakali na toplem za mizo.
Zunaj se je počasi pričelo daniti, čez minutko ali dve je sonce v daljavi pokukalo na plano. Ko smo se vrnili v notranji prostor, sem jim povedala, da nas pred odhodom proti vrhu čaka še vadba na prostem. Še pred tem smo se vsi pripravili za pot, pripravili smo nahrbtnike in napolnili svoje čutare, nato pa smo se zbrali zunaj pred kočo.
Na hitro sem razložila zakaj je vadba na prostem danes dobrodošla. Enim bo pomagala pregnati prehlad, ostalim pa pomanjkanje spanca. Vadba na prostem nam bo pognala kri po žilah in nam dala novih moči za vzpon na vrh. Nato sem vse zbrane razporedila v vrsto, da smo lahko začeli. Zbrano so sledili mojemu vodenju, sonce pa je počasi že začelo segrevati ozračje. Zdelo se mi je, da je bila to res dobra ideja.
Po koncu vadbe so mi prijatelji kar zaploskali. Sploh nisem opazila, da so nas pri vadbi opazovali oskrbnik ter njegova žena in nekaj ostalih planincev, ki so tudi vstali tako zgodaj.…